DOROTEA DOLINŠEK: ZUNAJZEMELJSKE ENOTE II & III

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. april ― V ne-prostoru vesolja se prostor kot lokacija določa z orbitami vesoljskih objektov, med katerimi planet na robu Mlečne ceste s svojim edinstvenim ekosistemom utripa v krčih pod pezo najbolj invazivne med živalskimi vrstami. Krhkost planeta, načeta z neuravnoteženim izkoriščanjem vsega za dobro kapitala kot najnižjega skupnega imenovalca človeške živali, se kaže kot morebitni konec vrste. Radikaliziranje pogojev za bivanje, ki potrebuje atmosfero, rastline in druga ne-človeška živa bitja, se v projektih Dorotee Dolinšek kaže kot tisto stanje obstajanja planetarne živosti, ki ga že danes srečujemo v ekstremnih pogojih vesoljskih prostorov. Z ustvarjanjem mikroperformativnih situacij, v katerih se možnost preživetja dosega le z izjemnimi napori, v katerih je človek raztelešen na množice fizioloških funkcij, avtorica ustvarja čutne priložnosti za globoko samorefleksijo. Projekt Ex.A.R.U. (Exo Auxiliary Respiratory Unit) je sestavljen kot biotehnološki podaljšek človeškega organizma, obsojenega na dihanje. Refleksno premikanje gladkih mišic se skozi pomožno zračno kapsulo ozavesti do točke, kjer vsak vdih in izdih riše tanke meje živosti. Odvisnost od številnih nečloveških organizmov, ki omogočajo telesne funkcije, se v umetni atmosferi orbitalnih habitatov pokaže kot disbioza – osip človeškega mikrobioma, potrebnega za preživetje –, ki v projektu Biosymbiotic Exoskeleton ponudi imaginarni pakt med somatskim in biotskim. V projektu Ex.A.R.U. (Exo Auxiliary Respiratory Unit) je vzpostavljen monokulturni rastlinjak (s širokolistnatima rastlinama aglaonema in alokazija), okrog katerega se odvija izkustvena situacija nadzorovanega dihanja, potrebnega za vzdrževanje človeških funkcij v ekstremnih okoljih, kjer zraka ni, ga primanjkuje ali pa je neprimeren za vdihavanje. V vesolju, ki je v središču avtoričinega umetniškega interesa, se ta spekulativna situacija kaže kot imaginarna krajina, s pomočjo katere je mogoče misliti preživetje človeka, ki je fiziološko določen z atmos

Neven Korda: Neznana dežela IV: Novi novi film (2024-04-24)

DIVA video arhiv, 24. april ― Zadnji izmed štirih sklopov opusa Nevena Korde predstavlja dela iz obdobja po letu 2000, ko avtor izstopi tako iz studijskega sistema kot iz kolektivnega ustvarjanja ter se obrne v eksperimentalno formo videa, ki ga obdeluje na osebnem računalniku.Z Nevenom Kordo se bo pogovarjal Robert Kuret.Med 24. 5. in 1. 5. vabljene_i tudi k ogledu spremljevalnega programa iz obdobja ’80 - ’00 ter videopredavanju Miška Šuvakovića na Bazi slovenskih filmov. Več

Sedmi poskus gotovosti

Radio Študent, 22. april ― V neznosno nasičenem prgišču biografskih risanih romanov je slovenski prevajalski trg stripa povrgel še enega izgubljenega otroka trenda. Ta se trudi svoji standardni podstati narisanega življenjepisa podati unikaten pristop in obrat. Slednji, sicer silovito plemeniti poskus, izleže grafični esej.

TINA DOBRAJC: JE TO VSE, KAR JE? / IS THAT ALL THERE IS?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Tina Dobrajc je uveljavljena vizualna umetnica, ki je najbolj prepoznavna po svojem slikarstvu, ustvarja pa tudi na področju ilustracije in scenografije. Za njena dela je značilno prepletanje tradicije s sodobnostjo, saj v njih združuje elemente slovenske folklore in mitologije z motivi iz vsakdanjega življenja in pop kulture, skozi ta preplet pa odpira različna družbeno kritična vprašanja, s posebnim poudarkom na problematiki medčloveških odnosov in človekovega odnosa do narave. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova slikarska dela, v katerih nadgrajuje svojo prepoznavno ikonografijo z novostmi. Osrednje prizorišče njenih slik je navadno divja (gozdnata) pokrajina, ki jo spričo nenaravnih barvnih poudarkov in svetlobe prežema skrivnostnost, sanjskost, celo mističnost. V novejših slikah se v krajino zajedajo podaljški civilizacije, kot so posamezni elementi infrastrukture, osamljene stavbe, zapuščeni trampolini in igrala, zato deluje kot nekakšen rob civilizacije. Glavne figure na slikah so vselej deklice ali mladenke, odete v oblačila iz različnih časov in noš, ponekod s pustnimi dodatki, drugod razgaljene, spremljajo jih avtohtone gozdne ali domače živali kot njihove družabnice, sopotnice in vse bolj tudi zaveznice. V starejših delih so figure upodobljene frontalno, s pogledom, strmo uprtim v gledalca, in postavljene v prvi plan slike, pred krajino kot prostorom, ki ga s svojim telesom zaslanjajo. V novejših delih pa se vse bolj umikajo v ozadje, postajajo del krajine in se včasih celo zlijejo z njo do točke, ko jih skoraj ne opazimo več. Hkrati se stopnjuje njihova obrambna drža, postajajo vse bolj grozeče in napadalne, ali pa se, prav nasprotno, brezbrižno obračajo stran od nas in vračajo »nazaj k naravi«. Tam se je vzdušje medtem spremenilo – običajni skrivnostnosti in temačnosti se spričo atmosferičnih barv z obeh koncev spektra, ki priklicujejo občutek neznosne vročine oziroma neživljenjskega hladu, pridružuje slutnja apokalipse. Iz opisanih razmerij

Vuk Ćosić: Dragi Karl

KIBLA, 17. april ― Vuk Ćosić: Dragi Karl 26. 4.–25. 5. 2024artKITVljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Vuka Ćosića Dragi Karl, ki bo v petek, 26. aprila 2024, ob 18. uri v razstavišču artKIT.VABILO (PDF)Na pobudo in s posredovanjem berlinske galerije Digital Art Museum je bilo leta 2011 vzpo-stavljeno...
še novic